Že pred časom mi je po naključju prišla v roke fotografija Napoleonovega najmlajšega brata Jeroma (1852). Z začudenjem, ki se ga vse odtlej nisem mogel otresti, sem si tedaj rekel: o tem začudenju, ker pa ga očitno ni nihče delil z menoj pa tudi ne razumel (življenje je sestavljeno iz niza kratkih samot), sem nanj pozabil. Moje zanimanje za Fotografijo je postalo bolj kulturno. Odločil sem se, da imam rad fotografijo iz kljubovanja filmu, od katerega pa se vseeno nisem znal ločiti. Vprašanja se nisem mogel otresti. Polotila se me je ontološka želja: za vsako ceno sem hotel izvedeti, kaj je fotografija »sama na sebi«, katera bistvena poteza jo loči od skupnosti podob.