Kdorkoli že se je domislil naziva konference “Kako izgledam? Queer film in video,” je to smatral ne le kot izziv-skovanka queer video in film takoj prikliče v spomin “ženski fim” in “film revnih” iz sedemdesetih let ali nedavna “črnski film” ter ponovno “film tretjega sveta,” vse te uporniške, militantne prakse filma in filmskih reperezentacij-temveč tudi kot vabo, visečo pred takšnimi, kot sem jaz, pred takšnimi iz podoročja kulturniške kritike, t.i. teoretike (čeprav bi raje rekla “organskimi intelektualci,” a ne vprašajte me, organskimi do česa), zapletenimi v spremenljivost diskurza, v nikdar dokončana razvijanja jezika.