Vsa umetnost se razteza v času. Tako kot aparat človeške zavesti tudi materialni rezultat umetniškega ustvarjanja traja z linearno progresijo, bodisi zavoljo svoje interne temporalne dolžine (kot denimo v filmu, glasbi, gledališču, operi, plesu itd.) zavoljo materialne degradacije materialov (v arhitekturi, skulpturi, slikarstvu, filmu), še toliko bolj-in predvsem- pa zaradi časa, ki ga konzument umetniškega dela uporabi za njegovo absorpcijo.