Mesta, te nepregledne množice ljudi in stavb, poti in reči ter odnosov med njjimi, so preprosto prevelika in preveč zapletena, da bi jih bilo mogoče misliti. Bruno Latour je knjigo o Parizu, nevidnem mestu posvetil dokazu, da je mesto nemogoče totalizirati. Ne miselno, ne kako drugače. Če kje, potem v mestu ni centralnega gledišča, model panoptikona je nanj nemogoče aplicirati, “v ednini,” dodaja Latour: “Zdaj vemo, vsak panoptikom je oligoptikon: vidi malo, a to kar vidi, vidi dobro.