Pred kratkim sem po naključju, ki za ta razmislek ni pomembno, znova vzel v roke svoj pred desetimi leti izdani roman Kri na dlaneh, katerega osrednja tema je spodletelo intimno srečanje med mlado narkomanko Gogo, zlorabljeno v mladosti, in nekaj let starejšim glasbenikom Simonom, ki sanjari o veliki glasbeni karieri. Roman se konča z njunim tarantinovsko ekscentričnim odrešitvenim podvigom, pri katerem se zdi, da je zlorabljena Goga vanj nekako “naravno” napotena, Simon pa pade vanj bolj ali manj po naključju.