Vsaka poglobljena razprava o gledališki kritiki je dobrodošla. Prvi razlog je, da avtorefleksije ni nikoli dovolj, da je torej pozitivno, da se gledališki kritiki, podobno kot psihoanalitiki in psihoterapevti enkrat (no, razprave so v resnici pogostejše) podvržejo superviziji, samoterapiji oz. terapiji stanovskih kolegov in na ta način premislijo lasten kritiški apparat, ki se v letih ukvarjanja z drugim (torej z gledališčem oz. njegovimi predstavami) lahko pozabi ukvarjati sam s seboj, in se v odnosu do predmeta svoje obravnane ali zreducira ali razbohoti do take mere, da postane samozadosten in neobčutljiv za avtentične dražljaje z druge strani.