Boj proti sušnemu stanju na polju izvirne slovenske dramatike poteka na več frontah. Skoki nad povprečje so redki, običajno vezani na subjektivni avtorski naboj- pri čemer bi utegnili izgovor za šibko produktivnost iskati v pogojih časa, ki da obdajajo ustvarjalce s preveliko udobnostjo in manjšajo njihovo zmožnost introspekcije. Toda to je le del problema. Pričujoča številka Dialogov ne poskuša formulirati odgovorov o problemskih vozlih slovenskega dramskega pisanja. Nakazati želi vitalne točke, konkretne pisave in imena, za katera se zdi, da bo “gradila prihodnost” oziroma že gradijo gledališko sedanjost kljub temu, da se odrske realizacije njihovih del bodisi odvijajo na vzporednih odrih ali pa institucija njihovega potenciala in pristopa ne sprejme pod streho.