Zanimivo je, da so teoretiki in praktiki, ki so razpravljali o novem, nastajajočem se urbanem prostoru v devetdesetih letih dvajsetega stoletja v Indiji, ta prostor razumevali kot “vse hitrejši tempo občutij,” ki so posredovana skozi nove oblike mehanične in digitalne reprodukcije, ki je projicirala kulturni šol ali presenečenje. Uveljavljeni ritem je bil tukaj na tej točki zamajan ali delno porušen. Nekateri kritiki so tudi urbano videli tako-ne kot prostor tokov, ampak kot prsotor novih razdorov, skozi prakse urbanega življenja.