Potreba po socialni državi in njenih institucijah je izhajala iz notranje logike razvoja kapitalizma. Zato socialne države ni mogoče razumeti kot rezultat nekakršnih človekoljubnih pobud zaradi grobega izkoriščanja delovne sile v razmerah liberalnega kapitalizma, ki bi prišlo zunaj ali od zgoraj. Projekt socialne države je ponujal ogrodje neblagovnih institucij, ki so bile potrebne za nadaljni obstoj modernega kapitalističnega sistema. V zgodnji fazi kapitalističnega razvoja so funkcijo neblagovnih institucij opravljale tradicionalne forme življenja, kot so družina, komuna, cerkev in druga združenja. Z deagrarizacijo in mobilizacijo celotne populacije so se tradicionalne forme, ki so neobhodne za delovanje ekonomskega sistema, začele razkrajati in postopoma so prenehale opravljati vlogo funkcionalne podpore ekonomskega razvoja. Zato se je neblagovni podporni sistem začel čedalje bolj politizirati in funkcionalna podpora je začela iz privatnih in verskih organizacij prehajati na državne institucije.