Anus mundi je napisal človek, ki je junija 1940 prišel med prvimi v koncentracijsko taborišče Auschwitz in v njem preživel skoraj vse dni do konca vojne. Avtor nam v delu razkriva vsakdanje, avtentično taborniško življenje, poleg vseh strahot pa tudi nekakšno nadrealistično, romantično ljubezen. Knjiga je silno pričanje o morali in etiki tistega časa, grozljiva podoba o tem, kako neusmiljen, sistematičen in dokončen je bil nacizem.