Dediščina imperialne politike tako ne zaznamuje le arbitrarnih meja v pesku arabskega polotoka in afriške celine po odhodu evropskih kolonialnih gospodarjev, ampak tudi socialno-zgodovinske pogoje za vzpon “orientalizma” kot akademske discipline v poznem 18. in v zgodnjem 19. stoletju. Znanje, ki je moč, ta puhlica sodobne arheologije vednosti, se je tudi s pomočjo “orientalizma” v posebej dramatičnem stilu prignalo do svojega pojma že v razcvetu anti-islamske javne govorice, s katero je evropski humanizem potrjeval, da za svojo konstitucijo vselej potrebuje moteči, tuji, drugačni element. Oblike evropske mentalitete so potemtakem že po vnaprejšnjem avtomatizmu, tj. brez premisleka, pripravljene sprejeti razlago o nujnosti strahu pred muslimanskim fundamentalizmom in pred islamsko “sveto vojno,” džihadom.