Za začetek anekdoti: ko sem pred časom ugotavljala, da so si ženske že napisale svoje “materinske zgodovine” (Knibielher, Foquet), očetje pa s svojimi zamujajo, mi je kolega rekel-menda v šali, da moški nimajo očetovske zgodovine, ker pač nimajo časa za to. Če pozabim na dvomiselno obscenost besede “to” (za kaj moški nimajo časa?), potem izjava dolgočasno ponavlja vsem nam znani kliše: otroci so ženska stvar, moški imajo v življenju pomembnejše reči. Ideja za ta sklop je nastala iz “praktičnih” razlogov: veliko ločenih kolegov-očetov mi je tožilo, da jih nekdanje žene ovirajo pri stikih z otroki. Moja zamisel je bila: naredimo številko in z njo podlago za konkretno akcijo, za organizacijo skupine, ki si bo “prizadevala za pravice očetov.” Zdaj, ko gre delo s številko h koncu, ugotavljam dvoje: 1. največ prispevkov so mi odpovedali moški, vsi hkrati tudi očetje; in 2. kolikor vem, se ne organizira nobena očetovska skupina.