Kakšen je naš pogled na otroka konec tisočletja? Otroštvo gotovo ni več tako turobno in trdo, kot ga je zasnoval začetek naše dobe s protestantsko etiko, ki si je zadala nalogo izkoreniniti radoživost, da bi tako utrla pot delovni družbi. V igrah, ki so jih popreje igrali vsi brez razlike, brez ločevanja na majhne in velike. Dvanajstletniki so izgubljali premoženja v kvartopirskih nočeh, odrasli so se igrali “gnilo jajce” z vnemo svojih mlajših soigralcev. Igra, ki je kot radoživost prežemala vse, je danes nekakšen rezervat za trenutke in posameznike, ki so zunaj delovno resnobnega sveta ali pa lovišče komercialnih motivov.