Vsaka resnična demokracija temelji na tem, da ne obravnava le enako enakega, temveč z neizogibno doslednostjo tudi neenako obravnavo neenako. K demokraciji torej nujno sodi, prvič, homogenost in, drugič – po potrebi – izločitev ali uničenje heterogenega. Politična moč demokracije se kaže v tem, da se zna postaviti po robu ali preprečevati dostop tujemu in neenakemu, ki ogroža homogenost. Pri vprašanju enakosti namreč ne gre na abstraktno, logično-aritmetično igračkanje, temveč za substanco enakosti. Najti jo je mogoče v določenih fizičnih in moralnih kvalitetah, npr. v državljanski vrlini, v areté – klasična demokracija vrline (virtus). V demokraciji angleških sektašev 17. stoletja temelji na ujemanju religioznih prepričanj. Od 19. stoletja dalje obstoji predvsem v pripadanju določenemu narodu, v nacionalni homogenosti.