O današnjem času lahko zatrdimo, da se je bistvo človeške eksistence prekrilo z anksiozno ugotovitvijo, po kateri se je vse trdno utekočinilo oziroma vsa stalnost je ostala brez trdnih tal – prav temu fenomenu dajemo naslov Izgube sveta. ˝Svet smo izgubili˝ je izhodiščna teza – toda v kakšnem smislu mislimo to izgubo sveta? Kljub temu, da bi bilo dovolj reči, da jo lahko poimenujemo kot metafizično, skupno, ontološko, psihično, politično ali še kakšno drugo, bodimo preciznejši. Svet smo izgubili, prvič, v smislu sveta kot Zemlje, naravnega ekosistema, ki je nepovratno poškodovan in kjer niti, če bi ustavili vso industrijo tega sveta, ne bi uspeli preprečiti rakotvorne ekološke katastrofe, ki smo jo proizvedli. Svet smo izgubili, drugič, v smislu metafizičnega sveta, brez katerega si specifike človeške eksistence niti ne moremo zamišljati, namesto tega pa smo dobili virtualni, hiper-realni svet simulakrov. In ne nazadnje, smo svet izgubili, tretjič, v smislu sveta kot tistega skupnega, kjer ne gre zgolj za golo življenje, marveč za sobivanje oziroma dobro življenje, katerega pogoj je politika.