Poleti 2010 je po Sloveniji hodila karavana Iz-hod. Obhodila je vse psihiatrične bolnišnice in posebne zavode, ustavila se je v nekaterih zavodih za usposabljanje, domovih za ostarele, za mladino in otroke ter za tujce. Na pot je krenila v Hrastovcu in jo preko Primorske sklenila v Ljubljani.V sedemintridesetih dneh je prehodila skoraj 700 kilometrov. Dolgi pohod Iz-hoda po institucijah je želel opozoriti javnost na obstoj ustanov za dolgotrajno zapiranje, spodbuditi ustanove k preobrazbi v skupnostne službe, raziskati razloge za obstoj teh ustanov, podpreti odločevalce, ki zagovarjajo dezinstitucionalizacijo in razvoj skupnostne oskrbe ter vplivati na sprejetje zakonov, ki urejajo pomoč ljudem v skupnosti. V Sloveniji je več kot 20.000 ljudi zaprtih v psihiatričnih bolnišnicah, splošnih in posebnih zavodih, zavodih za usposabljanje in drugih ustanovah. Vsi, ki so izkusili dolgotrajno stisko zaradi bolezni, starosti, duševne stiske, telesne ali duševne oviranosti, imajo le 50 odstotkov možnosti, da živijo zunaj ustanove. Ta možnost je bistveno manjša, če je človek reven, sam ali ekscentričen. Proces dezinstitucionalizacije je zapisan v večini mednarodnih in tudi nacionalnih dokumentov. A še vedno sta na vsakega človeka, ki je deležen podpore v skupnosti, dva zaprta. Časopis za kritiko znanosti v tokratni številki Iz-hod iz totalnih ustanov med ljudi  prinaša splet dokumentarnih in akcijskih raziskav, poročil, potopisa in znanstvenih člankov o problemih dezinstitucionalizacije v Sloveniji.