Zanimanje za njihove spomine in izkušnje je bilo večinoma omejeno na zasebni krog. Po drugi strani so same vselej kazale veliko zanimanja in pripravljenosti deliti spomine na še vedno določujoče obdobje svojega življenja. Avtorica je v okviru svojega raiskovalnega projekta v letih 1998-2000 opravila z njimi 31 intervjujev, ki so bili narativnega značaja, pripovedi življenjskih zgodb. Ti zapisi, dopolnjeni z mednarodnimi zgodovinskimi izsledki in gradivom iz zasebnih in javno dostopnih zapuščin, nemških, avstrijskih in slovenskih arhivov ter drugih zgodovinskih virov, sestavljajo metarialno osnovo pričujoče študije, v kateri je avtorica po eni strani rekonstruirala položaj skupine slovenskih jetnic v taborišču Ravensbrück, po drugi strani pa njihov položaj v povojnem obdobju. Zanimal jo je zlasti razkorak med kolektivnim in individualnim spominom na internacijo, ki se je izrazil šele v pogovorih z nekdanjimi taboriščnicami. To dejstvo vnovič potrjuje pomen ustnih virov v zgodovinopisju, ki so prepogosto zapostavljeni.