Knjiga se loteva klasičnega vprašanja: problema družbene določenosti miselnih procesov. Tudi avtoričino izhodišče je klasično: izhaja iz zastavitve, ki jo je postavil Emile Durkheim in po kateri so individualna miselna dejanja možna le v okviru shem ali »predstav«, ki so kolektivne. Avtorica odkriva pomembne subtilnosti v danes že nekoliko grobem Durkheimovem prijemu. Gradiva si ne išče v eksotičnih »prvotnih« družbah, temveč kar pri sodobnih »naših« družbah – saj ne verjame, da bi človeški duh v naši tukajšnji sodobnosti deloval kaj bistveno drugače kakor pri ljudstvih brez kovin in države.