Herbert Marcuse je eden izmed stebrov tako imenovane "frankfurtske šole" oziroma kritične teorije družbe, ki je v mednarodnih filozofskih in družboslovnih razpravah 20. stoletja pustila neizbrisen pečat. Pričujoče delo ni le podrobna študija Heglove filozofije, ampak hkrati študija o njenem izteku ter razvoju teorije družbe v dveh nasprotnih smereh, v smeri dialektične teorije in pozitivizma. Marcuse vztraja pri tradicijah "negativne filozofije" in oblikuje stališče kritične teorije na historični dialektiki, ki v tridesetih letih 20. stoletja ni bilo naperjeno le zoper pozitivizem kot tak, ampak tudi na dialektični materializem, ki se je pozicioniral na tradicijah "pozitivne filozofije". V predgovoru Marcuse zapiše, da se loteva analize Hegla, ker to zahteva nastanek fašizma, in v sklepni besedi dodaja, da poraz fašizma in nacionalsocializma ni ustavil teženj v smeri totalitarizma.