Pričujoči teksti in grafike niso predstavljeni kot tipična kultura in politika proti establišmentu. Prej gre za slabo vest, kritike pa so pogosto usmerjene proti navideznim opozicijam, ki so se integrirale v sistem. Gloda jih strah, da se bo isto zgodilo njim. Po drugi strani pa sam ta strah izključuje samozadovoljstvo, ki je običajno med levičarji  in kontrakulturniki, ki živijo v svojih različnih  preteklostih in vztrajajo pri tem, da so »že plačali svoje«, ter predpostavljajo, da je bilo vse že poravnano in odklanjajo vsako vnovično pretehtanje pomena lastnih rutin.